Moje ime je Tina in še pred nekaj meseci si nisem mislila, da bom napisala svojo luftarsko zgodbo. Kot majhna punčka nisem rada hodila v hribe. V spominu so mi ostali sobotni izleti z babico, ki nas je vozila na bližnjega Jošta. To je bil za nas cel podvig. Pri krokodilu smo že jedli prvo malico. Nekaj malega sem prehodila tudi s starši, v srednji šoli pa sem poslala k vragu vsak športni dan v hribih. Od mene je bilo slišati le zvrhan koš pritoževanja.
In ne, moja zgodba še zdaleč ni koronska, čeprav se je začela prebujati ravno takrat. Glavni vzrok je bilo moje zdravje, ki mi je leta 2018 zaradi stresa in preveč dela dobesedno čez noč pokazalo zobe … Še danes se točno ne zavedam, kaj se je pravzaprav zgodilo. In še danes ne razumem, zakaj mora človek prestati toliko bolečin in trpljenja, da mogoče dojame bistvo … Zame je bila največja kazen ne delati. Počutila sem se povsem neuporabno. Vse te tegobe – biti doma sama s seboj, dobesedna prepoved dela in športne aktivnosti itd.– so me ubijale in skoraj pripeljale v depresijo.
Hvala bogu za mojo družino in najboljše prijatelje, ki so mi pri vsem tem pomagali in stali ob strani. A žal »mojega podstrešja« niso mogli pospraviti namesto mene. In da, še vedno se iz dneva v dan kaj počisti …
Prišel je dan, ko sem ponovno pričela nabirati korake, najprej le okoli bloka. Priznam, po enem krogu sem bila »ubita«. Hkrati pa sem v tem našla smisel in tako svoje dneve bolniške počasi
pričela preživljati s hojo po ravnem. Seveda sem pretiravala, ampak le kdo si bo to priznal. Po nekaj mesecih sem prvič ponovno obiskala Svetega Jošta nad Kranjem. Takrat sem do vrha potrebovala veliko več časa kot v otroštvu. Kljub temu da sem pred tem že bila na Triglavu, se mi je ob takratnem pohodu na Jošta zdelo, kot da hodim ravno na našo najvišjo goro. In tisti občutek zmagoslavja, ki sem ga dobila na vrhu, ko sem vdihnila zrak in pogledala svet okoli sebe … Takrat se je začelo v meni premikati – začutila sem hribe in se prvič resnično povezala z njimi.
To pomeni, da sem šla po svoji volji in me v to prav nihče ni silil. Tako se je tudi vse skupaj začelo, čeprav vsega tega še ne bi smela početi. A s tem sem si polnila svoje srce in si vračala energijo. Moj pogled na življenje je kar naenkrat dobil boljšo sliko. Misel, da je delo edino, kar me ohranja pri življenju, je počasi zamenjal razgled na vrhu hriba, ob katerem mi vriska srce. Vseh občutkov, ki jih doživljam na vrhu, ne znam opisati v teh vrsticah. Lahko pa povem, da se takrat počutim resnično izpopolnjeno.
S tem so moji obiski vrhov postali moja tedenska aktivnost že v času bolniške. Priznam, večkrat sem pretiravala, a danes točno vem, kdaj telo ni pripravljeno. Takrat se poslušam in ne grem.
Že takrat sem se igrala z mislijo o mali kolekciji oblačil in dodatkov. Bolj v šali kot zares. A očitno je bila želja dovolj velika, da danes pišem svojo zgodbo. V obdobju koronavirusa se je pojavila ideja za ime »LUFT« in začeli so nastajati prvi dizajni, ki sva jih ustvarili s prijateljico Katjo. Pa vendar čas ni bil pravi, zato sem zgodbo za kakšno leto pospravila v predal. Vseeno pa sem tisti čas iskala in preigravala možnosti, da bi ponudila nekaj kakovostnega in narejenega v Sloveniji, saj sama zelo rada podpiram domače izdelke. Končno so po nekaj spodrsljajih nastali meni najlepši luftarski trakovi in luftarske nogavice. V celotno družino pa so bili vključeni tudi hoodieji.
Za vsemi LUFT produkti resnično stojim, saj sem jih sama kar nekaj časa preizkušala, preden sem ti jih sploh predstavila. Danes ti lahko zagotovim, da so narejeni z največjo hribovsko ljubeznijo in sanjami.
Zgodbo o luftu sedaj končno skupaj pišemo dalje. Pa naj bo to v hribih ali pa nekje v dolini.